12. maja 2026 je v nabiralnik Chemets prišlo kratko povpraševanje. Anton Premec je priložil fotografijo in napisal, da bi rad obesek premera tri do štiri centimetre, osnova kovina, barve kot na sliki. Prosil je za nasvet, ceno in mnenje, ali bi kaj takega sploh lahko naredili
Za vprašanjem je stala zgodba, ki jo je Anton povedal šele pozneje.
Odločitev po bolezni
Po bolezni levkemije se je Anton odločil, da bo svoje življenje živel drugače. Bolj pristno. Skozi čustva, ne mimo njih. Iz te odločitve je nastala knjiga Dotik življenja in ob njej želja po nečem povsem svojem.
Unikatni obesek v obliki kapljice krvi. Kapljice, ki je v boju z boleznijo zmagala. Obesek, ki ga bo skupaj s knjigo podaril ljudem, ki so mu v najtežjem obdobju stali ob strani.
„Zame ni le izdelek, ampak nosi zelo osebno zgodbo, hvaležnost in spomin na del mojega življenja.“
Preden je prišel k Chemets, je svojo zamisel predstavil na vec mestih. Ponekod ni bilo ustrezne tehnike. Drugod morda dovolj volje za projekt, ki je bil nekoliko drugačen in zahtevnejši od standardnega naročila.
Najtežje pri nenavadnem projektu ni tehnični izziv. Je najti nekoga, ki izziv sploh sprejme.
Kako je kapljica dobila obliko
Ko je Anton prišel v Chemets, se je zgodilo to, kar si je od začetka želel: njegova zamisel ni bila vec težava. Postala je izziv, ki smo ga sprejeli z zanimanjem.
Izhodišče je bila fotografija, ki jo je Anton priložil ob prvem povpraševanju. Na podlagi nje smo v Chemets izrisali kapljico, oblikovali smo jo tako, da je ostala zvesta njegovi predstavi, hkrati pa jo je bilo mogoče reproducirati.
Kapljico smo barvno natisnili in impregnirali — in tu se je zgodil detajl, ki je obesek naredil resnično edinstven. Anton jo je nato sam ročno pobarval z močnejšimi barvami. Končni izdelek ni bil le natisnjen po njegovi zamisli, bil je tudi fizično dotaknjen z njegovo roko. To ni bila naključna odločitev. Bila je del tega, kar obesek sploh je: osebna stvar, ki jo mora nositi tudi osebni pečat.
Obesek, ki ga bo nekdo nosil kot spomin na najhujše in najboljše v svojem življenju, ne sme izgledati kot serijski izdelek.
Kar Anton ni pričakoval
Sodelovanje se ni končalo z obeskom. Ko je Anton omenil knjigo, smo mu v Chemetsu ponudili pomoč in ga povezali z oblikovalko Moniko Lampič iz studia Utrinek. Monika je poskrbela ne le za oblikovanje, ampak za vse, kar knjiga potrebuje, da sploh ugleda luč sveta in da jo je mogoče prodajati — od grafične priprave do izpolnitve vseh strokovnih zahtev za izdajo. Tudi tu je bila Antonova izkušnja pred tem drugačna — nekatere založbe na njegovo povpraševanje sploh niso odgovorile.
„Naenkrat nisem vec poslušal, česa se ne da narediti. Skupaj smo začeli iskati, kako bi se dalo narediti.“
9. septembra 2026 smo projekt zaključili s skromnim kosilom in kavico. Anton in njegova žena Valerija sta prinesla darilo. Eno tistih srečanj, ki se jih bomo še dolgo spomnili.
Kar ostane
Anton je ob koncu napisal pismo. V njem je opisal, kaj se je zgodilo. Zapisal je, da knjigo in obesek sicer namenja ljudem, ki so mu na življenjski poti kaj pomenili, in da ju tokrat z veseljem podarja tudi Chemetsu.
„Ko naletiš na ljudi, ki svojega dela ne opravljajo samo kot službo, ampak vanj vložijo tudi srce, voljo in željo pomagati človeku uresničiti njegovo zamisel, se marsikaj, kar se je še včeraj zdelo nemogoče, nenadoma začne spreminjati v mogoče.“
Če imate projekt, ki je drugačen, zahtevnejši ali bolj oseben od standardnega naročila — pišite nam. Začnemo z vprašanjem, kaj si želite doseči.
